Svet kot učilnica
Računanje z neznanim denarjem, razvozlavanje črk v drugi pisavi, odkrivanje, zakaj je ponekod topleje ali zakaj se morje umika. Kar se naučiš na kraju samem, ostane.
Družina Louage
Z našo družino se podajamo na pustolovščino. Skupaj, z majhnimi nahrbtniki, velikimi vprašanji in odprtimi očmi.
Zakaj to počnemoVsakdanje življenje je lepo, a je tudi polno: urniki, vožnje, zasloni, naglica. Nekje med vsem tem odraščajo naši otroci, hitreje, kot se včasih zavedamo.
Zato zavestno izbiramo čas, ko bomo skupaj, brez naglice. Čas, ko sveta ne bomo spoznavali iz knjige ali z zaslona, temveč z nogami, rokami in nosom.
Verjamemo, da najlepše, kar lahko daš otroku, niso stvari, temveč izkušnje, radovednost in zaupanje: vase, drug v drugega in v svet.
Računanje z neznanim denarjem, razvozlavanje črk v drugi pisavi, odkrivanje, zakaj je ponekod topleje ali zakaj se morje umika. Kar se naučiš na kraju samem, ostane.
Zvezdno nebo brez uličnih svetilk. Žival, ki je še nikoli nisi videl. Otroci se še znajo iskreno čuditi, in ta občutek želimo hraniti, ne pa dušiti.
Doma čas delimo na majhne koščke. Na poti ga dobimo nazaj: dolgi pogovori, skupno kuhanje, skupaj se izgubiti in skupaj najti pot nazaj.
Drugi jeziki, drugi običaji, drugačni načini življenja. Odkriti, da drugačno ni manj vredno in da prijaznost povsod govori isti jezik.
Avtobus, ki ne pride, dež na napačen dan, načrt, ki se sesuje. Prav tam se naučiš potrpežljivosti, improvizacije in pogleda z distance, tako veliki kot mali.
Življenje iz nahrbtnika pokaže, kaj res potrebuješ. Pogosto je tega manj, kot misliš, in daje več prostora, kot pričakuješ.
Potovanja so usodna za predsodke in ozkosrčnost. Po Marku Twainu, 1869
Dobro je, da svoje možgane drgnemo in brusimo ob možgane drugih. Po Michelu de Montaignu, Eseji
Naši otroci na poti sledijo temu, kar se učijo njihovi sošolci. Vsak dan malo vaje, kratko in obvladljivo, prilagojeno temu, kar že znajo, in tistemu, v čemer še rastejo. Tako se bodo pozneje zlahka vrnili v šolske klopi.
Toda najbogatejše učno gradivo je zunaj: na tržnici, v templju, v gozdu ali v plimni luži.
Pisanje potopisnega dnevnika, pripovedovanje zgodb, branje knjig tam, kjer se dogajajo.
Menjalni tečaji, razdalje, časovni pasovi in proračuni: matematika, ki je nenadoma pomembna.
Narava, zemljepis in zgodovina, ki se jih lahko dotakneš, namesto da jih samo poiščeš.
Risanje, fotografiranje in zbiranje ter učenje, kako gledati, kar ustvarjajo drugi.
Ta pogled bomo prinesli s seboj domov: malo bolj radovedni, malo bolj hvaležni in še bližje drug drugemu.